Poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma za leto 2010 z več posteljami namestili stanovalci, ki to sami želijo ali pri katerih bi strokovno osebje presodilo, da bo takšna namestitev pozitivno vplivala na njihovo zdravstveno stanje. Drugim stanovalcem pa bi moral dom omogočiti namestitev v sobe z manj posteljami (eno- oziroma dvoposteljne sobe). Posebej pa se stiska s prostorom občuti, ko zavod zaradi potrebe po nujnem sprejemu na oddelek namesti dodatna (zasilna) ležišča. Ta po kakovosti dostikrat niso le neenakovredna drugim ležiščem, temveč stanovalci na teh ležiščih velikokrat nimajo prostora za namestitev svojih osebnih stvari in potrebščin. Tako ni prostora za nočno omarico, ni možnosti za namestitev nočne lučke, niti omare za obleko in druge osebne predmete novega stanovalca. Zaradi dodatne ali celo dodatnih postelj v sobi se zmanjša tudi kakovost bivanja drugih stanovalcev. Zato bi to moral biti skrajni ukrep, potem ko bi bile izčrpane vse druge možnosti (npr. namestitev v drugem domu, premestitev manj dementnega stanovalca na drugi oddelek in podobno). Na to problematiko opozarjamo tudi v poglavju o osebah z duševnimi motnjami in osebah v socialnovarstvenih zavodih – Mimo vrste v varovani oddelek. Še vedno smo v nekaterih obiskanih zavodih ugotavljali, da se vsem stanovalcem ne zagotavljajo osnovni pripomočki za ohranjanje osebne higiene (milo, brisačke, toaletni papir). Zagotovitev teh pripomočkov je nujna, da se stanovalcu omogoči, da sam poskrbi za osebno higieno, ne da bi moral osebje posebej prositi za najosnovnejši higienski pripomoček. Čeprav smo se strinjali, da so nekateri pripomočki za dementne stanovalce lahko tudi nevarni, bi lahko z izbiro drugačnih pripomočkov (npr. tekoče naravno milo namesto trdega mila) to nevarnost odpravili. Posebej smo opozorili, da morajo biti vsi tovrstni pripomočki na voljo tudi inkontinentnim stanovalcem. Večkrat smo tudi opazili, da so prostori na varovanem oddelku (tako sobe kot skupni prostori) pusti, brez okraskov, slik stanovalcev, izdelkov delovne terapije, osebnih predmetov. Posamezne zavode smo opozorili na dobre izkušnje iz drugih obiskanih zavodov, kjer so z minimalnimi stroški ob trudu zaposlenih in stanovalcev varovani oddelek naredili precej bolj prijeten za bivanje. DPM spodbuja, da se sobe stanovalcev preuredijo tako, da se iz skoraj sterilne bolniške sobe ustvari prostor, ki daje večji občutek domačnosti. Še vedno ugotavljamo težave pri zagotavljanju potrebnega osebja na posameznih varovanih oddelkih. Zlasti v nekaterih obiskanih domovih za starejše smo morali opozoriti na očiten kadrovski primanjkljaj tudi v dnevnem času (npr. v enem od domov je bil popoldne za 50 stanovalcev odgovoren le en zaposleni, v drugem pa ves dan dva zaposlena za celotno oskrbo 27 stanovalcev), posebej očitno pa se težava pokaže ponoči. Praviloma sta v domovih starejših za ves zavod v tem času odgovorni le dve osebi, zato ni stalno zagotovljene navzočnosti osebja na varovanem oddelku. Domovi očitno kadrovsko stisko rešujejo (le) s pogostejšimi obhodi na teh oddelkih in z videonadzorom. V nekaterih domovih za starejše pa so na varovanem oddelku že zagotovili stalno navzočnost zaposlenega tudi v nočnem času, kar smo posebej pozdravili in k takšni odločitvi spodbujamo tudi druge zavode. V enem izmed obiskanih domov starejših smo opozorili tudi na pomanjkljivo psihiatrično oskrbo, dom je namreč zagotavljal navzočnost psihiatra le dvakrat na mesec po šest ur, kar glede na skupno število stanovalcev (158) in veliko stanovalcev na varovanem oddelku (48) po mnenju DPM ni dovolj. V drugem domu smo predlagali, da se vzpostavi pisna evidenca čakajočih na splošnega zdravnika in psihiatra. S primerno evidenco bi se lahko preprečila možnost, da se pozabi želja stanovalca ali zdravstvena težava, ki jo ugotovi osebje. Z redno evidenco opravljenih pregledov bi se tudi zagotovilo, da bi prav vse stanovalce z diagnozo demence redno pregledal psihiater. Opozorili smo še, da morajo biti pregledi psihiatra dovolj pogosti. Če namreč psihiater varovani oddelek obišče le redko, se lahko stanje stanovalca, ki terapije ne dobi pravočasno, poslabša tako, da je potrebno bolnišnično zdravljenje ali pa se (sicer redko, vendar možno) stanje tako izboljša, da pridržanje na varovanem oddelku ne bi bilo več potrebno. 56 Državni preventivni mehanizem v Republiki Sloveniji po Opcijskem protokolu h Konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju