Poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma za leto 2010 pod posebnim nadzorom pacientom nudijo zadosten bivalni prostor. Smo pa ugotovili, da so skupni prostori in sobe oddelkov pod posebnim nadzorom delovali hladno in pusto, brezosebno in nič kaj spodbudno, saj opremi oziroma dekoraciji bolnišnici (očitno) ne namenjata dovolj pozornosti. DPM meni, da je vizualno primeren bivalni prostor prav gotovo pomemben za ustvarjanje pozitivnega terapevtskega okolja. Tako v nekaterih sobah nismo opazili niti enega osebnega predmeta v sobi nastanjenih pacientov ali katerega drugega dekorativnega predmeta. Še več, dobili smo vtis, da v sobi ni bil nastanjen nihče. Tudi na stenah hodnikov in v sobah drugih oddelkov pod posebnim nadzorom ni bilo mogoče opaziti vsaj likovnih izdelkov pacientov, ki jih, izdelanih v okviru aktivacijske terapije, prav gotovo ni malo. Bolnišnicama smo predlagali, naj sobe pacientov, vsekakor pa skupne prostore opremita z izdelki pacientov, ki imajo estetsko vrednost in ustvarjajo bolj optimistično vzdušje. Okrasitev prostora za paciente pomeni tudi vizualno spodbudo, ki naredi prostor bolj domač in tako pacientu prijazen. V obeh bolnišnicah, tudi v posameznih oddelkih pod posebnim nadzorom, smo opazili različno prakso nošenja dnevnih oblačil pri pacientih. Tako so bili v obeh oddelkih pod posebnim nadzorom bolnišnice Vojnik pacienti v bolniškem perilu, v bolnišnici Idrija pa je bila v bolniškem perilu večina pacientov v gerontopsihiatričnem oddelku, nekateri pa tudi v sprejemnem moškem oddelku. Izkušnje kažejo, da praksa nošenja bolniškega perila ne prispeva h krepitvi osebne identitete pacienta in njegove samozavesti. Ker je individualizacija oblačenja v oddelkih pod posebnim nadzorom lahko pomemben del terapevtskega procesa, je prav, da bolnišnice paciente čim bolj seznanjajo z možnostjo nošenja lastnih dnevnih oblačil in jih pri tem spodbujajo, razen tedaj, ko to otežujejo ali celo onemogočajo posebnosti zdravstvene nege posameznega pacienta. Tudi po mnenju razširjenega strokovnega kolegija za psihiatrijo (RSK) je oblačilo, ki ga nosijo osebe, ki so hospitalizirane na oddelkih pod posebnim nadzorom, izredno pomembno za njihovo samopodobo in osebno dostojanstvo, zato tudi na teh oddelkih spodbujajo nošnjo osebnih oblačil ter jo argumentirajo s strokovnimi in humanističnimi dejavniki. RSK spodbuja nošnjo osebnih oblačil tudi pri osebju na psihiatričnih oddelkih. Obe bolnišnici se srečujeta s kadrovsko stisko zaradi pomanjkanja zdravnikov psihiatrov, kar se kaže pri kakovosti dela s pacienti, saj so zaposleni zdravniki psihiatri zaradi velikega števila pacientov preobremenjeni in se pacientom ne morejo posvetiti tako, kot bi želeli. Ena od bolnišnic pa je opozorila tudi na neustrezno ureditev opravljanja specializacij, ki ne upošteva dejanskih potreb regije in bolnišnice po specializantih. Sprejemi brez privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom Bolnišnici vodita centralno evidenco o sprejemih na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih, hkrati pa dokumentacijo o sprejemih brez privolitve vodijo tudi v zdravstvenih kartonih posameznih pacientov. Obe bolnišnici pa sta ob obisku DPM izpostavili, da so zakonsko določeni roki za obveščanje (pre)kratki. Za obveščanje o sprejemih brez privolitve bolnišnici uporabljata obrazce, za katere smo ugotovili, da so pripravljeni na podlagi Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Vpogled v naključno izbrane zdravstvene kartone pacientov in evidenco sprejemov brez privolitve pa je pokazal, da v nekaterih primerih niso bili spoštovani roki, ki jih ZDZdr določa za obveščanje, v nekaterih primerih pa zaradi nenavedene ure sprejema brez privolitve na obvestilu ni bilo mogoče preveriti, ali je bilo obvestilo o sprejemu brez privolitve poslano pravočasno. V nekaterih primerih smo ugotovili, da je pomanjkljivo tudi vodenje individualne dokumentacije o sprejemih brez privolitve, saj v zdravstvenih kartonih ni bilo nekaterih obrazcev. 50 Državni preventivni mehanizem v Republiki Sloveniji po Opcijskem protokolu h Konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju