Konvencija in protokol 4. Med državami članicami se za omenjena kazniva dejanja za namene izročitve šteje, kot da so bila storjena ne le v kraju, kjer so se zgodila, temveč tudi na ozemljih držav, ki morajo določiti svojo pristojnost po prvem odstavku 5. člena. 9. člen 1. Države članice dajejo druga drugi kar največjo pravno pomoč v vsakem kazenskem postopku v zvezi s kaznivimi dejanji iz 4. člena, vštevši tudi pošiljanje vseh razpoložljivih dokaznih elementov, ki so potrebni za postopek. 2. Države članice izpolnjujejo svoje obveznosti v skladu s prvim odstavkom tega člena smiselno vsaki morebitni medsebojni pogodbi o pravni pomoči. 10. člen 1. Vsaka država članica bo zagotovila, da bosta seznanjanje s prepovedjo mučenja in informiranje o njej sestavni del izobraževanja civilnega ali vojaškega osebja, zadolženega za uporabo zakonov, medicinskega osebja, vršilcev javnih funkcij in drugih oseb, ki utegnejo kakorkoli sodelovati pri straženju aretirane, priprte ali zaprte osebe, pri njenem zasliševanju ali ravnanju z njo. 2. Vsaka država članica vključi omenjeno prepoved v pravila ali navodila v zvezi z obveznostmi in dolžnostmi teh oseb. 11. člen Vsaka država članica sistematično nadzoruje pravila, navodila, metode in prakso zasliševanja ter določbe v zvezi s straženjem kakorkoli aretiranih, priprtih ali zaprtih oseb na kakem ozemlju pod njeno jurisdikcijo ter ravnanjem z njimi, da bi preprečila kakršnokoli mučenje. 12. člen Vsaka država članica skrbi za to, da pristojni organi takoj opravijo nepristransko preiskavo vsakič, ko so upravičeni razlogi za sum, da je bilo dejanje mučenja storjeno, na kakem ozemlju pod njeno jurisdikcijo. 13. člen Vsaka država članica zagotovi vsaki osebi, ki trdi, da je bila mučena na kakem ozemlju pod njeno jurisdikcijo, pravico, da se pritoži pristojnim organom omenjene države, ki takoj in nepristransko preučijo primer. Sprejeti bodo ukrepi, da se oseba, ki se je pritožila, in priče zavarujejo pred kakršnimkoli grdim ravnanjem ali ustrahovanjem zaradi vložene pritožbe ali dane izjave. 14. člen 1. Vsaka država članica v svojem pravnem sistemu jamči žrtvi dejanja mučenja odstranitev krivice ter pravico do pravične in ustrezne odškodnine, vštevši sredstva, potrebna za njeno čim popolnejšo rehabilitacijo. V primeru smrti žrtve dejanja mučenja imajo imetniki pravic te žrtve pravico do odškodnine. 2. Ta člen ne izključuje nobene pravice do odškodnine, ki bi jo imela žrtev ali kdo drug v skladu z nacionalno zakonodajo. 82 Državni preventivni mehanizem v Republiki Sloveniji po Opcijskem protokolu h Konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju