Poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma za leto 2010 Na dan našega obiska je bilo v CT 18 tujcev. Vodja je presodil, da jih je navadno približno 30. Tudi to je še precej pod uradnimi zmogljivostmi centra, 220 tujcev. Omeniti še kaže, da so trenutne dejanske zmogljivosti centra nekoliko pod uradnimi, saj je bilo zaradi večletne manjše zasedenosti CT nekaj bivalnih sob preurejenih in jih uporabljajo v druge koristne namene (tako je bila na primer urejena igralnica za otroke). V letu 2009 je bilo v CT na novo nastanjenih skupno 408 tujcev, kar je najmanj v zadnjem desetletju, za katero je tudi značilno stalno zmanjšanje števila tujcev iz leta v leto (z izjemo leta 2005). V letu 2010 pa je bilo do konca maja v CT na novo nastanjenih 145 tujcev. Tudi zasedenost posameznih oddelkov je bila občutno pod zmogljivostjo. Na oddelku za moške, ki ima uradno 66 mest, je bilo nastanjenih 14 tujcev (v eni sobi štirje, v dveh sobah po trije in v dveh sobah po dva, eden izmed njih je bil ob našem obisku na dovoljenem izhodu). Na oddelku za ranljive skupine z uradno zmogljivostjo 72 so bili nastanjeni le štirje tujci, v dveh sobah po dva skupaj. Oddelka za strožji policijski nadzor in za mladoletnike brez spremstva (prvi uradno z 48, drugi pa s 24 razpoložljivimi mesti) sta bila nezasedena. Vodja nam je nato pri ogledu prostorov še pojasnil, da mladoletnike brez spremstva že dalj časa nastanjujejo na oddelek za ranljive skupine in ne na oddelek, ki je bil predviden posebej za njih. Eden izmed razlogov je bil tudi ta, da so pogosto izražali želje, da bi bili več med drugimi tujci. Oddelek za ranljive skupine, kamor se nastanjujejo otroci, starejši, ženske in družine, je v tem pogledu ustrezna rešitev, oddelek za moške ali oddelek za strožji policijski nadzor pač ne. Tudi v sprejemnih prostorih in v prostoru za osamitev tokrat ni bilo nobenega tujca. Čeprav bi bilo v danih razmerah to kar mogoče, je vodja pojasnil, da tujcev ne nastanijo vsakega v svojo sobo, ker je to prevelik varnostni problem, vendar skrbijo, da v nobeni sobi ni zasedenih vseh šest ležišč. DPM je takšno ravnanje centra pozdravil, saj je zaradi manjšega števila nastanjenih tujcev v sobah njihovo bivanje manj utesnjeno. Vodja je pojasnil, da je v CT zaposlenih skupno 57 oseb. Med njimi sta dva administratorja, štiri medicinske sestre, pet socialnih delavk (ena od teh je na porodniški), sedem delavcev za logistiko, pet inšpektorjev, ki vodijo postopke s tujci, 26 policistov in vodja z dvema pomočnikoma. Po njegovem mnenju je kadrovska zasedba zadostna, v pomoč pa jim je tudi to, da se v delo s tujci redno vključuje Jezuitska služba za begunce. Izvedeli smo še, da imajo zaposleni možnosti za strokovno izobraževanje v organiziranih tečajih (na primer obnovitveni tečaj prve pomoči, seminar o posttravmatski stresni motnji in podobno), v skladu z zmožnostmi pa tudi drugje (pred nedavnim sta se tako na primer dve od socialnih delavk udeležili delavnic o ročnih spretnostih). To velja tako za uniformirane delavce policije kot za socialne in zdravstvene delavce, saj sta dobra usposobljenost zaposlenih in izmenjava izkušenj in dobrih praks na čim več področjih vselej dobrodošli. DPM takšno usmeritev vodstva pozdravlja. Tudi Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT) je že poudaril, da ima osebje centrov za tujce, ki jim je omejena prostost, posebej zahtevno nalogo in da mora biti zato pazljivo izbrano in primerno izobraženo ter usposobljeno, predvsem za prepoznavanje morebitnih simptomov stresnih odzivov pridržanih tujcev. Osebje mora imeti tudi dobre sposobnosti medosebne komunikacije in biti seznanjeno z različnimi kulturami, vsaj nekaj pa bi jih moralo poznati tudi tuje jezike. Opisane razmere v CT nudijo dobro izhodišče tako glede bivalnih razmer kot dela s tujci, čeprav za nekatere dejavnosti (z)manjka potrebnih sredstev. Kot poglavitno novost je vodja izpostavil sodelovanje z Mednarodno organizacijo za migracije (IOM), ki se je vzpostavilo na pobudo CT. Gre za program pomoči pri vrnitvi in reintegraciji v državo izvora tistim tujcem, ki se želijo vrniti. IOM v okviru tega programa kvalificiranim zainteresiranim tujcem nudi dve možnosti. Pri prvi gre za pomoč tujcu pri vrnitvi, predvsem s seznanitvijo z relevantnimi konkretnimi informacijami, plačilom vozovnice in dodeljene žepnine ter po potrebi tudi spremljanjem na potovanju. Pri drugi možnosti pa gre za pomoč tudi pri reintegraciji tujca v državi izvora. V tem primeru lahko dobijo žepnino, obenem pa se jim pomaga pri urejanju 40 Državni preventivni mehanizem v Republiki Sloveniji po Opcijskem protokolu h Konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju