1.1 Obiski socialnovarstvenih zavodov (domov za starejše) Ob smrti stanovalca v dvoposteljni sobi se v sobo namesti španska stena ali sostanovalca ob njegovem soglasju začasno pospremijo iz sobe. Po ugotovitvi smrti umrlega odpeljejo v poslovilno sobo ali poslovitveno kapelo (Dom Ptuj), kjer se od njega lahko poslovijo tako svojci kot stanovalci. Svojcem, ki bi želeli biti ob umirajočem, to omogočijo. Ponekod jim zagotovijo tudi prenočevanje v domu in osnovne obroke hrane (Dom Ptuj). Na željo stanovalcev obvestilo o smrti sostanovalca tudi izobesijo. Uporaba posebnih varovalnih ukrepov Precej kritik oziroma predlogov za izboljšave smo podali tudi v zvezi s posebnimi varovalnimi ukrepi (v nadaljevanju: PVU) po 29. členu ZDZdr. Zakon jih opredeljuje kot nujne ukrepe, ki se uporabljajo za omogočanje zdravljenja osebe ali zaradi odprave oziroma obvladovanja nevarnega vedenja osebe, kadar je ogroženo njeno življenje ali življenje drugih, huje ogroženo njeno zdravje ali zdravje drugih ali z njim povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim in ogrožanja ni mogoče preprečiti z drugim, blažjim ukrepom – in pravzaprav pozna le dva: telesno oviranje s pasovi in omejitev gibanja znotraj enega prostora. Določa pa tudi, da se lahko uporabljajo (le) na oddelkih pod posebnim nadzorom in VO. Pogosto smo od obiskanih zavodov dobili zagotovila, da so se v njih te vrste ukrepi uporabljali le redko oziroma sploh (še) ne. Sicer pa naj bi šlo bolj za okoliščine, v katerih se pokaže neogibna potreba po obvladovanju avtoagresivnega vedenja ali nasilnega vedenja do drugih oziroma hudega nemira stanovalca ter pri uporabi nazogastrične sonde in pri dajanju infuzij, da si ne bi z roko odstranil kanil(e). V navedene namene zavodi največkrat uporabljajo predvsem fiksacijo okončin in trebušnih pasov. Na tem mestu naj poudarimo, da je v enem izmed primerov naš pogodbeni zdravnik izvedenec posebej poudaril, da je mogoče, ne glede na to, da zavod ne razpolaga ravno s pasovi segufix, ki omogočajo oviranje pacienta po strokovnih smernicah, razumeti kot PVU tudi oviranje posamezne okončine, na primer s povoji. Pri tem je še opozoril, da utegne biti glede na izvedbo oviranje le ene okončine tudi večje tveganje za posameznika kot oviranje vseh okončin in trupa ter ob tem stalen nadzor medicinskega osebja. Naleteli smo na nekaj primerov, ko je fiksacija trajala bistveno dlje kot dovoljene štiri ure (na primer 12!). Precej smo se morali ukvarjati tudi s problematiko vnaprejšnje odobritve PVU pri posameznem stanovalcu, ne pa nato tudi posameznih izvajanj teh ukrepov nad njim, oziroma kar neobveščanja zdravnika o konkretnih tovrstnih uporabah. Prav tako se dogaja, da zdravnik odredi terapijo in uvedbo PVU kar po telefonu. DPM meni, da mora v takem primeru zdravnik stanovalca nato čim prej pregledati, sicer se hočeš nočeš zastavi vprašanje, na kakšni podlagi je odločil o potrebnosti uvedbe PVU oziroma utemeljenosti njegovega izvajanja. Poudariti tudi želimo, da vnaprejšnja odreditev ukrepa za vse prihodnje primere pri nekem stanovalcu in nato poznejše požigosanje že izpolnjenega lista ne zadosti zakonskim zahtevam. Zakon res določa, da lahko PVU odredi tudi drug strokovni delavec v socialnovarstvenem zavodu, vendar mora o tem takoj obvestiti zdravnika, ta pa mora brez odlašanja odločiti o utemeljenosti uvedbe ukrepa. O obvestilu zdravnika mora strokovni delavec tudi narediti pisni zaznamek, ugotovili pa smo lahko, da ni bilo vselej tako. Pozabiti tudi ne gre, da zakon natančno določa, koga mora zdravnik, ki tak ukrep odredi, obvestiti o odreditvi in izvedbi PVU (šesti odstavek 29. člena ZDZdr). Čeprav se DPM zaveda, da je pri stalni, torej vsakodnevni fiksaciji takšno obveščanje (direktorja, najbližje osebe, odvetnika, zastopnika, zakonitega zastopnika) lahko obremenjujoče, poudarjamo, da je pozitivno normativno ureditev treba upoštevati in izvajati, še posebej zato, ker imajo nekatere izmed obveščenih oseb tudi možnost predlagati izvedbo upravnega nadzora nad odreditvijo in izvedbo PVU. V več primerih smo morali zavode opozarjati, da po ZDZdr uporaba PVU ni dovoljena zunaj varovanih oddelkov – torej tudi ne na oddelkih s povečanim nadzorom in seveda prav tako ne na raznih negovalnih oddelkih. Stališče DPM je, da v nasprotnem primeru zavod krši pravico stanovalca do svobode gibanja. Neredko smo morali opozoriti tudi na potrebo po zagotovitvi primernih prostorov za izvajanje PVU kot tudi po stalnem nadzoru varovanca (kot smo lahko na primer izvedeli, je bilo glede na število kadra, zlasti v nočnem času, to nemogoče zagotavljati). V zvezi s tem je naš zdravnik izvedenec predlagal bodisi navzočnost osebja bodisi uvedbo videonadzornega sistema. Zakon namreč določa, da se oseba, pri kateri je uporabljen PVU, nadzoruje, spremlja njene vitalne funkcije in strokovno obravnava ves čas trajanja PVU. To ne pomeni občasnega nadzora, na nekaj ur, temveč stalni nadzor fiksiranega. Nekajkrat smo opozorili tudi na to, da je fiksacija na postelji stanovalca, sploh ker gre za večposteljne sobe, neprimerna, še toliko bolj, ko ni zagotovljena stalna navzočnost osebja pri fiksiranem. Ta je namreč stalno na očeh drugih stanovalcev, kar je zanj lahko neprijetno in moteče, počuti se degradiranega in izpostavljenega. Ob tem ni odveč opozorilo, da bi lahko prišlo celo do nadlegovanja nemočnega stanovalca. Tako naj še na tem mestu poudarimo, da je Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (v nadaljevanju: CPT) ob obisku ene od psihiatričnih bolnišnic v Sloveniji leta 50 POROČILO O IZVAJANJU NALOG DPM V LETU 2013 DRŽAVNI PREVENTIVNI MEHANIZEM PO OPCIJSKEM PROTOKOLU H KONVENCIJI OZN PROTI MUČENJU IN DRUGIM KRUTIM, NEČLOVEŠKIM ALI PONIŽEVALNIM KAZNIM ALI RAVNANJU